Nevromodulacija
Bolečina nam zagotavlja podatke o poškodbi ali zgolj možnosti nastanka poškodbe in nam tako pomaga že nagonsko ustrezno prilagoditi vedenje, kar vodi k lažjemu izogibanju ali bolj učinkovitemu celjenju poškodbe. Ne glede na njeno odbijajoče bistvo moramo bolečino razumeti kot prednost.
Bolečino lahko razdelimo na akutno in kronično, nociceptivno in nevropatsko.
Akutna bolečina je resna bolečina, ki nastane nenadno in hitro doseže svoj vrh. Resnost bolečine je odvisna od obsega tkivne okvare. Najpogostejši primeri akutne nociceptivne bolečine so poškodbe in okvare gibalnega (mišično-kostnega sistema). Bolečina je simptom poškodovane oz. okvarjene strukture in po odstranitvi vzroka ali zacelitvi popolnoma izgine.
Bolečina, ki vztraja, tako postane kronična. Kronična bolečina traja najmanj mesec dni, v literaturi postavljena meja je trajanje bolečine od tri do šest mesecev, da jo opredelimo kot kronično. Torej, kronična bolečina vztraja še dolgo po času celjenja poškodbe oziroma okvare in pogosto privede bolnika po pomoč. Kronična bolečina na pogled nima druge vloge, kot da muči bolnika.
Ko odpovedo vsi konzervativni postopki zdravljenja, lahko hudo, nevzdržno kronično bolečino učinkovito lajšamo z dovajanjem protibolečinski zdravil, predvsem morfina v hrbtenični kanal.
Je neprijetna čutna in čustvena izkušnja, povezana z dejansko ali možno okvaro tkiva. Je osebna izkušnja, subjektivni občutek, ki ga je nemogoče deliti z drugo osebo. Čutni in čustveni odzivi, ki jih bolečina izzove, pomenijo spremembo, ki poruši ustaljeno ravnotežje v telesu in sproži plaz spremenjenih odzivov. Doživeti ali celo doživljati bolečino je huda preizkušnja, ki zahteva ogromno moči in volje. Večinoma je ni mogoče predvideti, sploh pa ne napovedati njenih značilnosti (jakosti, neprijetnosti, trajanja, razširjenosti …).
Izkušnja, zaznava in interpretacija bolečine je subjektivna in odvisna od več dejavnikov. Bolečinski prag je najmanjša jakost dražljaja, pri katerem oseba zazna bolečino, bolečinska toleranca pa je največja jakost dražljaja, ki ga je oseba sposobna ali ga še želi prenašati.
Nociceptivno bolečino povzroča draženje bolečinskih receptorjev v tkivih notranjih organov in gibalnega (mišično-skeletnega) sistema.
Nevropatska bolečina pa nastane kot posledica okvare, poškodbe ali motenega delovanja perifernega ali osrednjega živčevja.
Razlika med nociceptivno in nevropatsko bolečino ni samo v mestu nastanka, temveč tudi v značilnostih in odzivnosti na različne vrste zdravljenja.
Za razliko od nevropatske bolečine je nociceptivna bolečina običajno manj intenzivna in dramatična, topa, včasih ostra ali utripajoča in bolj ali manj dobro lokalizirana. Nociceptivno bolečino lahko odpravimo s spremembo položaja, ki jo je povzročil in se sorazmerno zadovoljivo odziva na manjše in zmerne odmerke protibolečinskih in protivnetnih zdravil. S celjenjem se nociceptivna bolečina zmanjšuje.
>> Več o bolezni si lahko preberete TUKAJ (v angleškem jeziku)