Od prvega, osebi s sladkorno boleznijo injiciranega odmerka prečiščenega izvlečka, ki so ga kasneje poimenovali »inzulin«, do danes, je minilo 100 let. V tem času je bilo rešenih veliko življenj. Pot lažjega življenja s sladkorno boleznijo se nadaljuje z razvojem inzulinske črpalke, ki je vsak dan bližje zaprti zanki.
Decembra 1921 se je Fredericku Grantu Bantingu in njegovemu pomočniku Charlesu Herbertu Bestu na Univerzi v Torontu v Kanadi pridružil biokemik James Bertram Collip, ki je raziskovalcema pomagal pri prečiščevanju inzulina tako, da bi bil varen za testiranje na ljudeh. Z njegovo pomočjo so razvili bolj koncentrirano in čisto obliko inzulina, tokrat iz trebušne slinavke goveda.
Prvi injiciran odmerek inzulina je 11. januarja 1922 v Splošni bolnišnici Toronto prejel 14-letni deček Leonard Thompson, ki je takrat umiral za sladkorno boleznijo tipa 1. Leonardu je po odmerku v 24 urah nevarno visoka raven sladkorja v krvi padla z 0,44 odstotka na 0,32 odstotka, vrednost ketonov je ostala v visokih številkah, na mestu injiciranja pa se mu je razvil absces. Collip je dan in noč še naprej delal na prečiščevanju izvlečka, Leonard pa je 23. januarja 1922 prejel drugi odmerek z injekcijo, ki ni bil nič drugega kot zelo uspešen. Leonardova raven sladkorja v krvi se je v 24 urah znižala z 0,52 odstotka na 0,12 odstotka, ketonov v urinu ni bilo več. Količina izločene glukoze je padla z 71,1 grama na 8,7 grama, brez očitnih stranskih učinkov. Prvič v zgodovini sladkorna bolezen tipa 1 ni bila smrtna obsodba. Učinek inzulina na osebe s sladkorno boleznijo je bil dobesedno čudežen. V naslednjem mesecu so inzulin preizkusili še na šestih bolnikih. Bill Bigelow, mladi kirurg Univerze v Torontu, ki je bil priča zgodnjim preskušanjem inzulina, je povedal, kako je videl bolnike v komi, ki so se »prebujali pred smrtnimi vrati«.
Po odkritju so ustanovili diabetične klinike v Bolnišnici za veterane Christie Street, v Splošni bolnišnici Toronto in v Bolnišnici za bolne otroke. Banting in Best sta se lotila izboljšanja svojih tehnik za proizvodnjo inzulina, ki bi ga lahko izdelali v veliko večjih količinah. Connaught Antitoxin Laboratories Univerze v Torontu je kmalu zatem začel povečevati proizvodnjo inzulina, maja 1922 pa je univerza sklenila dogovor s podjetjem z Eli Lilly & Co., ki je kot prvo začelo njegovo množično proizvodnjo.
Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino kot priznanje za odkritje, ki rešuje življenja, sta 25. oktobra 1923 prejela Banting in Macleod. Banting je svojo polovico denarne nagrade razdelil z Bestom, Macleod pa je drugo polovico denarja razdelil s Collipom.
V letih, ki so sledila, so proizvajalci razvili vrsto počasneje delujočih inzulinov, ki jih je leta 1936 prvič predstavilo podjetje Novo Nordisk Pharmaceuticals, Inc. Inzulin iz trebušne slinavke goved in prašičev je rešil na milijone življenj, a veliko bolnikov je imelo nanj alergijske reakcije. Prvi sintetični “človeški” inzulin je bil proizveden leta 1978 z uporabo bakterije E. coli. Podjetje Eli Lilly je leta 1982 nadaljevalo s prodajo prvega komercialno dostopnega biosintetičnega inzulina pod imenom Humulin.
Inzulin je zdaj na voljo v številnih oblikah, od običajnega humanega inzulina, ki je enak tistemu, ki ga telo proizvaja samo, do ultra hitro delujočih in ultra dolgo delujočih inzulinov. Zahvaljujoč desetletjem raziskav lahko osebe s sladkorno boleznijo izbirajo med različnimi formulami in načini jemanja inzulina glede na njihove osebne potrebe in življenjski slog. Od Humaloga do Novologa in inzulinskih injekcijskih peresnikov do črpalk je inzulin prehodil dolgo pot. Morda ni zdravilo za sladkorno bolezen, vendar vsak dan reši na milijone življenj.
Več o poti do odkritja inzulina si lahko preberete tukaj.
