za lažje življenje

100 let inzulina – življenjsko odkritje, ki rešuje življenja

Meseca maja leta 1921 se je postavil pomemben mejnik v zgodovini zdravljenja sladkorne bolezni. Takrat sta fiziolog in zdravnik Frederick Grant Banting in njegov pomočnik Charles Herbert Best na Univerzi v Torontu v Kanadi začela s prvimi prvi poskusi, ki so pripomogli k sintezi inzulina.

Povezavo med izločki trebušne slinavke in sladkorno boleznijo sta leta 1889 prvič predstavila nemška fiziologa z univerze v Strasbourgu, Oskar Minkowski in Joseph von Mering. Medtem ko so raziskovali učinek izločkov trebušne slinavke na presnovo maščob, so laboratorijskemu psu izvedli popolno pankreatektomijo (odstranitev trebušne slinavke), da bi odkrili, ali bo žival razvila bolezen, enako diabetesu.

Dvajset let pred tem (1869) je nemški študent medicine Paul Langerhans v trebušni slinavki odkril tkivo dveh vrst celičnih tvorb: acinus, za katerega je vedel, da proizvajajo prebavni izloček trebušne slinavke (encim) in sodeluje pri prebavni funkciji, in druga vrsta, katerega funkcija mu ni bila znana. Te celice so bile Langerhansu videti kot majhne kopice celic ali otoki, ki plavajo med acinusi. Leta 1901 je Eugene Opie, ameriški patolog z Univerze Johns Hopkins, vzpostavil povezavo med degeneracijo teh celic, ki so jih poimenovali “Langerhansovi otočki”, in pojavom diabetesa. S poskusi teh in mnogih drugih raziskovalcev je bila pripravljena faza za odkritje inzulina – hormonskega antidiabetičnega izločanja Langerhansovih otočkov.

Ideja o inzulinu se je pri Bantingu porodila v jutranjih urah 31. oktobra 1920. Ko se je zbudil, je na list papirja v le 25-ih besedah zapisal hipotezo, ki je v enem letu privedla do ene od najpomembnejših medicinskih odkritij 20. stoletja.

Brez laboratorija in raziskovalnih izkušenj, je Banting pristopil k profesorju fiziologije Johnu Jamesu Rickardu MacLeodu, mednarodnemu strokovnjaku za sladkorno bolezen, ki se je strinjal, da je idejo vredno preizkusiti. V pomoč pri raziskavah je bil Bantingu z metom kovanca določen študent biokemije Charles Herbert Best, s katerim sta se odlično ujela.

Raziskovalni par je v laboratoriju preživel pomlad in poletje, kjer sta preizkušala Bantingovo teorijo. Prvi teden v laboratoriju sta Banting in Best poskuse izvajala na psih, ki sta jim podvezala izvodila trebušnih slinavk in jim na ta način povzročila znake sladkorne bolezni. Trebušne slinavke so se skrčile in niso izločale več prebavnih sokov, ker pa so Langerhansovi otočki žleze z notranjim izločanjem, so ti obdržali svojo funkcijo. Iz takih trebušnih slinavk sta napravila raztopino in jo vbrizgavala psom. V prvih desetih poskusih sta bila neuspešna, a sta raziskavo nadaljevala in izpopolnjevala raztopino. Prva prelomnica se je zgodila, ko je psica Marjorie z injekcijami raztopine, poimenovane “Isletin”, preživela 70 dni.

Več strokovnjakov jima je tisti čas menilo, da je Marjorie preživela toliko dni zato, ker ji trebušna slinavka ni bila popolnoma odstranjena, zato tudi ni bila “pravi diabetik”. Očitali so jima, da je Marjorie verjetno poginila zaradi infekcije in je bila njena smrt za veliko odkritje nepotrebna. A raziskovalca sta nadaljevala svoje delo. Izolirala sta tudi Inzulin iz trebušne slinavke zaklanih krav in prašičev in tako naredila še korak naprej k velikemu odkritju. Vrednost življenja žrtvovanih psov je laboratorij kasneje upravičil z odkritjem inzulina – če ne bi žrtvovali desetih, stotih psov, inzulina (še) ne bi odkrili.

Da bi lahko varno raztopino injicirali tudi človeku, je terjalo še nekaj časa in raziskav. Avgusta 1921 so njuni zapiski beležili obetavne rezultate – po večkratnih neuspelih poskusih in izboljšavah, pa je  njun izvleček končno znižal raven sladkorja v krvi. Napredek se je nadaljeval pozimi leta 1921, ko se je raziskavi pridružil profesor biokemije James Bertram Collip, ki je prečistil izvleček trebušne slinavke in ga tako naredil varnega za preizkuse na ljudeh. Naslednje leto, 23. januarja 1922 pa je čisti izvleček raztopine, ki so jo kasneje poimenovali inzulin, prvi prejel 14-letni deček, Leonard Thompson.

 

 


Vir:

Wikipedia, University of Toronto, Harvard Magazine, spedmjournal.com 

Scroll to Top