Napovedana je sončna sobota in ker me Uršlja gora že dolgo vabi v svoj objem, se mu z veseljem predam. Zgodnje jutranje sonce me kar samo vrže iz prijetne toplote postelje. V nahrbtniku imam vedno vse pripravljeno za klic gora, dodam le še termovko s čajem, sadje in prigrizek za malico ter se odpeljem proti Ravnam.

Ker sem doma iz Dravske doline, me že po poti spremlja pogled na Uršljo in Peco in pri srcu čutim prijetno toplino ter neverjetno željo čim prej priti v osrčje gora. Tokrat se odločim za dostop iz Naravskih ledin. Iz Raven se peljem proti Kotljam in nato mimo Smučarske koče do Koče na Naravskih. Pot je še precej zasnežena in zaradi zgodnjega jutra tudi precej poledenela. Prosila sem stvarstvo naj mi pomaga, da varno pridem do cilja in na tej ozki poti ne srečam drugega vozila. Takih srečanj se kar malo bojim. Pa je šlo vse kot po maslu. Varno in srečno sem prispela na parkirišče. Za vsak slučaj sem dodala v nahrbtnik še dereze in se odpravila proti gori.

Ko bi le vedeli, da je zdravilo tukaj, v naravi, v tišini, med pticami, ki te ne zapustijo. Njihovo petje te spremlja in ti prinaša radost, veselje in novo upanje.

Prispela sem do prvega travnika in le stopinje so tiste, ki so razbile celoto, belino. S pogledom objamem zasnežena drevesa, ki s svojimi vejami pričarajo pravljično naravo. Tam daleč se vsa v soncu blešči Peca, pa Raduha, pa Kamniško Savinjsko gorovje. Joj, kako ljubim ta pogled in najraje bi kar poletela. Počutim se kot bi lebdela, vsak korak mi da moč in nudi prijetno zadovoljstvo. Pijem svežino jutra, se kopam v sončnih žarkih in sem neskončno hvaležna, da vse to zmorem, da vidim, da lahko hodim in preprosto, sem! Sama sredi zasnežene narave, med mogočnimi drevesi in samo ptičje petje spremlja tišino, ki me zaziblje v prijetno sanjarjenje.

Stopam naprej in občudujem zamete, ki jih je napravil veter. Prav umetniško delo. Danes pa je mirno, niti sapica ne zmoti idile. Izbrala sem res dober dan. Pa saj sem si zaslužila. Ko sem bila tukaj pred slabim mesecem je tako snežilo in brilo, da sem videla le nekaj korakov pred seboj. Vsemu navkljub sem nadaljevala pot, osvojila vrh in tudi ta izkušnja je bila zanimiva in narava čarobno skrivnostna.

Počasi hodim naprej, vsak korak in pogled srkam vase in vtisnem v spomin za dni, ko bom potrebovala navdih. Pot se vije skozi gozd, strmo navzgor, a s skozi vejevje kljub temu vidim v dolino in sosednje gore. Fotografiram in občudujem vse kar mi pride pred oči. Vsak zamet je drugačen, vsako drevo lepše in kmalu sem na planjavi pred zadnjim del poti. Klopi, pripravljene za utrujenega pohodnika, so skrite pod kupi snega in le budno oko zazna, da so tam in čakajo pomlad ter prve obiskovalce.

Drevesa so vse redkejša, sonce že prijetno greje, temperatura pa je še vedno pod lediščem in prav je tako. Še nekaj časa bomo lahko oboževali zasnežena drevesa, ki res pričarajo krasne poglede. Zdaj šele srečam prvega pohodnika, ki se vrača v dolino. Uršlja gora je raj za prebivalce, ki živijo pod njo. Kar nekaj je stalnih pohodnikov, ki za konec tedna še v temi pohitijo na vrh in občudujejo sončni vzhod. Redno se videvamo in prisrčno pozdravimo. Planinski raj mi je všeč tudi zato, ker so ljudje tako srčni, topli, ljubeznivi in z vsakim lahko spregovoriš kako besedo.

Pot nazaj je adrenalinska. Sama sebi se smejim, ko hodim kar po brezpotju, po celem snegu, ki se mi vdira do pasu. Kar nekajkrat sem cela zasnežena in komaj se poberem. Pomislim, da sem morda prestara za take norčije, a te misli hitro predam ptičkam, naj jih odnesejo daleč stran od mene in se veselo odkotalim v dolino.

Krasen dan! Šele ko sem v avtu začutim utrujenost in bolečine v mišicah. Vozim se proti dolini in opazujem prebujanje narave. Prvi zvončki se smejijo in telohi kukajo izpod snežnih krp, ki spominjajo na dolgo zimo, ki se počasi poslavlja.

Kot vedno, ko se vračam domov s planin, sem neverjetno pomirjena, srečna in še z enim pogledom nazaj zaobjamem Uršljo goro in se ji zahvalim, da me je tako lepo sprejela.