Za sladkorno boleznijo sem zbolel v 3. razredu osnovne šole. Sprva je bil to precejšen šok, vendar sem se kmalu naučil kako se spoprijeti s vsakdanjimi težavami in sladkorna je pač postala del mojega dneva, noči, življenja…. Kmalu sem se začel zavedati, da je uravnavanje sladkorjev bistveno lažje, če sem aktiven, se veliko gibljem in sem v ''pogonu''.

 

Že čez eno leto sem dobil inzulinsko črpalko, kar je pomenilo veliko spremembo, predvsem v pozitivni smeri. Ko pa je na naš trg prišla črpalka, ki je omogočala neprekinjeno merjenje glukoze, pa so se odprla nova obzorja. Glukozne senzorje redno uporabljam, navkljub malce večjemu oddajniku, ki je bil na začetku. Ampak tudi na to sem se privadil. K sreči sem ''hruškico'' kmalu zamenjal za bolj udoben, manjši oddajnik. Zelo lepo je pogledati 24 urni diagram, ki prikazuje gibanje sladkorja predvsem, če ni podoben kakšni EKG krivulji.

 

V 5. razredu mi je prijatelj pokazal nov šport - streljanje. Sprva se mi ni zdel preveč zanimiv. Prav tako treningi na strelišču potekajo brez posebnega gibanja, nasprotno, biti moraš karseda miren, saj bi sicer vse skupaj izgledalo bolj klavrno, zadetkov pa tudi ne bi bilo kaj dosti. To pa ni bilo ravno v prid moji sladkorni. A z nadaljnjim treniranjem je postajalo vedno zanimivejše, saj je bilo vedno več zadetkov v črno oz. center. Prav tako pa se je razširil tudi obseg in vsebina treningov. Treniram 4-5 krat na teden, od tega sta 2 dneva na strelišču, preostalo pa je ''suhi'' trening doma in v telovadnici, saj je to šport, ki zahteva tudi fizično kondicijo. Izvajajo se vaje za ravnotežje, moč, gibljivost in hitrost. Tudi v prostem času se precej ukvarjam s športom, predvsem veliko kolesarim in občasno tudi tekam.

 

Že čez 5 mesecev je nastopila moja prva tekma. Pred tekmo sem imel precejšnjo tremo, ker nisem vedel kako bo vse skupaj potekalo. Ko pa sem se ozrl po sotekmovalcih, pa je postalo vse skupaj še slabše, kajti vsi so delovali zelo samozavestno. In seveda se je to poznalo tudi na mojem sladkorju, kar je seveda vplivalo tudi na tekmo. Po končani tekmi pa sem si oddahnil saj sem vedel, da sem dal vse od sebe.

 

Pri streljanju je zelo pomembno, da je sladkor čim bolj v mejah normale. Če je nizek, seveda ni možno streljati, saj so roke precej nemirne. Pri visokem pa se mi vid precej poslabša. V normalnih okoliščinah tega sploh ne opazim, na samem strelišču pa je to močno čutiti, saj je vid eden izmed glavnih adutov tega športa. Zato je v mojem primeru urejenost sladkor toliko pomembnejša in tega se tudi zavedam, za kar se maksimalno trudim. Seveda pa včasih stvari zbezljajo tudi izpod kontrole vendar si želim, da bi takšnih trenutkov bilo čim manj.

Na teden imam vsaj eno tekmo. Tekmujem v skupini pionirjev, ki so letniki 1995-1997. Sladkorna bolezen me pri tekmovanjih in treningih sploh ne ovira. Vedno pa si izmerim sladkor pred tekmo ali treningom, da se prepričam, da ne bo presenečenj v obliki hip med samo tekmo ali treningom. Predvsem je to pomembno na tekmah, ker tekma traja 45 minut in če imam v tem času hipo, ostane seveda manj časa za streljanje. Običajno pa sladkor v tem času bistveno ne niha. Poleg sebe imam sicer vedno tudi glukozne tablete, ki so pač del mene. Vedno jem 2 uri pred tekmo ali treningom, da mi sladkor ne niha preveč. Treningi so različno dolgi, odvisno od osebnega počutja ali pa od bližajoče se tekme. Moj trener Gorazd mi je pri tem v veliko pomoč, saj kot bivši tekmovalec zelo dobro pozna vse ovire in težave. Je pa se tudi seznanil s sladkorno in mi na ta način nudi vso možno podporo.

In tako so minila 4 leta. Rezultat je postajal vedno boljši, s tem pa tudi treningi malce težji in zahtevnejši, saj moram rezultat vedno bolj izboljševati. Pred vsakim treningom se moram dobro pripraviti, v to spadajo vaje za segrevanje mišic in ugotavljanje položaja. Enako velja tudi za tekme. Pri streljanju se uporablja posebna obleka (hlače in suknjič), ki omogoča stabilno držo, predvsem pa je v oporo hrbtu in hrbtenici, ki je najbolj obremenjena, saj sama puška tehta skoraj 4 kg. Prav tako se uporabljajo posebni čevlji. Šola zaradi mojih treningov ne trpi, najde pa se tudi čas za sprostitev.

Bliža se konec sezone in tudi državno prvenstvo, na katerega se trenutno pripravljam. Upam na najboljše, saj sem na šolskem državnem prvenstvu zasedel prvo mesto.

Aleš Pernat

 

 

21. MARCA 2010 je v športnem centru na Ptuju potekalo 5. kolo slovenske mladinske lige, ki je bila odločilna in zadnja tekma v tej ligi. Na tekmo sem bil dobro pripravljen.

Na dan tekme sem moral zjutraj vstati zelo zgodaj, saj sem streljal že ob 8.30, zato sem bil na strelišču že ob 7.45. Ponoči sem imel nekaj težav z malo višjim sladkorjem, ki pa se je po dodanem korekcijskem bolusu do jutra normaliziral.

Ob prihodu na tekmovališče, sem si poiskal garderobo, kjer sem se tudi pripravil. Najprej sem naredil 15 minut ''strechinga''. Potem sem se oblekel in seveda ponovno izmeril sladkor, ki je bil tokrat 9,5 mmol, kar sicer ni najbolje, vendar ob upoštevanju dejstva, da sem imel pred tekmo precejšno tremo, nisem dodajal korekcije. Po prihodu na strelišča so se začele priprave. Poiskal sem svoje strelno mesto in vadil na proženju, brez naboja, seveda. Za pripravo imamo na razpolago 10 minut. Med tekmo pa sem postajal vedno bolj umirjen, saj sem streljal po mojih najboljših močeh. Zasedel sem 3. mesto, v skupnem seštevku pa sem bil drugi. Rezultat na tej tekmi je bil 186 krogov od 200 možnih, za prvo mesto pa je bilo tokrat potrebnih 188 krogov.

Trenutno potekajo intenzivne priprave na državno prvenstvo. Tedensko imam 4 treninge na strelišču in 2 doma. Treningi potekajo zelo dobro, z rezultati na treningu sva zadovoljna oba s trenerjem. Upam, da bom na državnem prvenstvu med prvimi tremi.

 

Aleš

 

10. APRILA 2010 je v Ljubljani potekalo državno prvenstvo za mlajše kategorije. Priprave na tekmo so bile intenzivne, moj cilj pa uvrstiti se čim bolje.

 

Streljal sem v zadnji seriji, ob 15. uri. Bil sem zelo nervozen, saj nisem vedel kakšne bodo razmere na strelišču. Po prihodu sem si najprej poiskal prostor, kjer sem se lahko pripravil na tekmo.

 

Pred raztezanjem sem si izmeril sladkor - 7.3 mmol/L. Odlično! Sledilo je 20 min ogrevanja in oblačenje opreme. Želel sem se čim bolj umiriti, a se nisem mogel. Tekma je potekala mimo pričakovanj. Na strelišču je bilo zelo vroče, saj so tekme potekale že od jutra in je bilo za zračenje zelo slabo poskrbljeno. Streljal sem celih 45 minut. Vsak strel sem poskušal izvesti optimalno, pri čemer me je dajala trema. Na koncu je bil rezultat 178 krogov od 200 možnih, kar je zadoščalo za 10. mesto. To je hkrati tudi eden izmed mojih slabših rezultatov v letošnjem letu. Ko sem prišel iz strelišča in si zmeril sladkor sem videl, da je narasel na 12 mmol/L. S tekmo nisem bil zadovoljen, saj sem vedel, da bi lahko dosegel bistveno boljši rezultat.

 

Zdaj je konec sezone s serijsko zračno puško in s tem se je zaključilo tudi moje zadnje leto v kategoriji pionirjev.

 

 

Sedaj delam na kondiciji in moči in to tako, da vsak popoldan po opravljenih šolskih obveznostih, odvisno od vremena, z očetom kolesarim ali tekam ter dvigujem uteži, saj bom po prvomajskih počitnicah začel intenzivno trenirati z MK (malo kalibersko) puško v ležečem položaju in se poskusil uvrstiti na državno prvenstvo. Z MK puško do sedaj še nisem streljal, tako da bo to zame nova izkušnja, katere se že zelo veselim!

 

Sedaj pa na kolo!

 

Aleš

7. JUNIJ 2010: V maju, po državnem prvenstvu v Ljubljani, sem imel manjši odmor, zato tudi treningov ni bilo. V šoli smo imeli nacionalni preizkus znanja, zato sem se bolj posvetil učenju. Kmalu bodo počitnice, saj zaključujem deveti razred.

 

S treningi sem začel ponovno v začetku junija. Tokrat treniram na malokalibrski puški (MK). Treningi so ponovno bolj intenzivni in jih bom imel do državnega prvenstva z MK-a orožjem, ki bo 10. julija.    S trenerjem se še odločava ali bi streljal v tro-stavu, kjer se strelja leže, kleče in stoje. 

 

Treningi so dokaj težki in naporni. S to puško se strelja leže. Strelišče je na prostem, strelja se na razdalji 50 m. Dodatno sedaj tudi več kolesarim, če je le primerno vreme, ki v maju ni bilo najbolj naklonjeno kolesarjenju.

 

Aleš