"Uživajmo v stvareh, ki so nam blizu in nam dajejo voljo za naprej!"

Za sladkorno tipa 1 sem zbolel v tretjem razredu osnovne šole. Bil sem še premlad da bi se zavedal kaj to sploh pomeni. Stvar sem sprejel tako kot je. Leta so minevala in o bolezni sem vedel vedno več. Sčasoma sem tudi ugotovil, da je šport zelo pomemben pri urejanju sladkorne bolezni. Obenem je bila rekreacija nekaj, ob čemer sem se sprostil in pozabil na ostale skrbi. V športu sem užival in bil mi je v veselje. Kmalu sem ugotovil, da mi je najbližji šport kolesarjenje. Po gozdu ali cesti, pomembno je bilo, da sem v naravi. Ob tem sem imel občutek svobode, saj sem se lahko odpeljal kamorkoli sem želel, vedno bolj daleč in obenem spoznaval nove kraje. Ob koncu osnovne šole sem si kupil prvo boljše kolo, s katerim sem bil hitrejši in vedno boljši. Tako so minevala leta in nabirali so se kilometri … vse do konca leta 2008, ko sem pomislil, da bi lahko začel tekmovati. Včlanil sem se v gorsko Kolesarski klub Ravne na Koroškem, kjer sem se dogovoril, da bom redno treniral in tekmoval v kategoriji amaterjev.

S treningi smo začeli že čez zimo v fitnesu in kmalu nadaljevali na cesti ter na drugih terenih. Konec februarja smo odšli na prve skupne priprave v Istro. Ob odhodu me je malo skrbelo, kako se bo gibal moj sladkor, zato sem si pripravil zaloge hrane in tudi vse ostalo sem skrbno načrtoval. Na koncu sem ugotovil, da so bile skrbi odveč, vse hipe sem še pravočasno preprečil. Zaradi vsakodnevnih naporov sem nekoliko znižal dozo dolgodelujočega insulina, druge dnevne obroke pa sem pokrival s kratkodelujočim. Kolesarstvo je šport vzdržljivosti, zato obroke pokrivam večinoma s kompleksnimi OH-ji (testenine, riž, kosmiči, polnozrnat kruh), a so tudi beljakovine zelo pomembne za dobro regeneracijo po treningih in tekmah. Zato skušam jesti uravnoteženo prehrano.

Kmalu se je začela tekmovalna sezona, z domačimi tekmami na koroškem in kmalu za tem tudi drugje po Sloveniji ter sosednjih državah. Za nas najpomembnejši tekmi sta bili domača tekma v olimpijskem krosu v Ravnah na Koroškem in državno prvenstvo v olimpijskem krosu v Završnici.

Prva tekma se je hitro bližala in treningi so postajali vedno bolj naporni. S sladkorjem zaenkrat ni bilo težav. Kmalu je prišel je dan tekme. Vreme je bilo že cel mesec deževno in tako je bilo tudi ta dan. Zjutraj sem pojedel malo obilnejši zajtrk in seveda temu primerno zvišal dozo insulina. Počasi sem se oblekel in si pripravil kolo ter vso opremo. Pogledal sem štarte ostalih kategorij v katerih so vozili moji klubski kolegi. Nato se je začelo ogrevanje. Proga je bila zelo mokra in blatna, a mi je ustrezala, ker sem je bil vajen. Raje imam bolj deževno vreme saj se da lažje vzdržati kot na vročem in soparnem pri 30 stopinjah celzija. A trema pred prvo večjo tekmo je kmalu naredila svoje. Pred štartom se mi je sladkor nekoliko povišal, zato sem si vbrizgal nekaj kratkodelujočega insulina, tako da med tekmo in po njej ni bilo težav. Odpeljal sem zadovoljivo in po prevoženih 4 krogih dosegel 6. mesto v svoji kategoriji.

Do konca sezone sem odpeljal še nekaj manjših tekem, tako da sem ostal v formi in mi ni bilo preveč dolgčas.

V 12 letih, odkar imam sladkorno bolezen, sem spoznal, da to ni in ne sme biti ovira za doseganje ciljev. Potrebno je le malo več organizacije in discipline, pa gre. Lahko rečem, da mi je bolezen prej v pomoč kot v nadlego. Sprijaznil sem se z dejstvom, da bom s tem živel do konca življenja, spoznal šport, s katerim se drugače verjetno ne bi začel ukvarjati, ter začel v tem uživati.

In to je tudi smisel življenja - da uživamo v stvareh, ki so nam blizu in nam dajejo voljo za naprej!

Foto: KK Ravne

DP Završnica