Po nekaj dnevnem dežju je bila napoved za nedeljo zopet obetavna in primerna za pohod v planine. Ravno preurejam hišo, zato sem tehtala ali naj ostanem doma in delam ali naj grem v naravo.

Zjutraj sem se zbudila zgodaj, napolnila nahrbtnik in se odločila za Peco.

Zjutraj sem imela sladkor 8,0 mmol/L in ker še nisem čutila lakote, sem se kar brez zajtrka odpeljala proti Mežici. Zajtrk sem si pripravila za s seboj. V kefir sem dala pest svežih borovnic (iz zamrzovalnika), kosmiče, malo cimeta in pest zdrobljenih orehov. Mjam, dobro!

Že vožnja iz Mežice proti parkirišču, kjer pustiš avto in jo peš mahneš naprej, je bila čudovita. Dolina je bila še vsa v megli, vrhovi pa so se že kopali v soncu. Pogled na zasneženo Peco me je kar vabil naprej.

Pred zajtrkom sem si izmerila sladkor - 9,8 mmol/L. Malo sem pretehtala in si dala 4 enote insulina ter s slastjo pojedla pripravljen obrok.

Pot je bila precej naporna in danes mi je šlo nekoliko počasneje kot običajno. Pred štiri tedni sem bila tukaj, ko mi je šlo kot po maslu. Ja, ni vedno enako. Ko sem se vzpenjala proti koči in korak za korakom premagovala strmino, sem bila poplačana s prekrasnimi pogledi na macesne, ki so se že odeli v jesenske barve. Sonce je počasi prodiralo skozi vejevje in mi grelo premražene prste. Počasi sem se ogrela in se tudi precej spotila. Do koče pod Peco sem hodila uro in pol in bila proti koncu poti že precej utrujena. Naenkrat sem ugotovila, da mi je padel sladkor in ko sem si ga izmerila je merilnik pokazal 3,2 mmol/L. Hitro sem pojedla energijsko ploščico, popila topel čaj in že sem čutila, kako se mi vračajo moči. Pa veselo naprej ...

Iz gozda sem prišla na čistino in spet od daleč zagledala zasneženi vrh Pece. Ob spremljavi toplih sončnih žarkov sem se razgledovala po okolici. Na levi sem zagledala zasneženo Raduho, ki se mi je veselo nasmihala, naprej pa kamniško-savinjske Alpe v vsej svoji veličini. To so pogledi, ki mi v vsako celico telesa prinesejo svetlobo in radost. Hodila sem počasi in vpijala lepote. Na desni se je iz megle, ki je skrivala dolino, vzpenjala Uršlja gora.

Vedno, ko se odpravljam od doma in se sprašujem ali naj grem na Peco ali na Uršljo imam potem slabo vest, ker ne morem obiskat obe hkrati. Veselo sem pomahala proti njej in ji obljubila, da je naslednjič na vrsti ona.

Vpijala sem lepote, se veselila vsakega koraka in prišla do prvega snega. Zdaj je šlo počasneje in morala sem biti zelo previdna, ker je bilo spolzko.

Po uri in pol hoda od koče sem le prišla na vrh. Danes je bila pot, zaradi novo padlega snega, res mnogo napornejša. Čutila sem, da imam spet nizek sladkor in merilnik je pokazal 3,0 mmol/L. Malo pod vrhom sem poiskala primeren prostor si privoščila slastno malico. Polnozrnat kruh, namaz iz oliv , sir in sveža paprika. Kako z veseljem žvečim grižljaj za grižljajem, gledam v dolino in se v mislih zahvaljujem, da sem tu, da zmorem, da mi je narava tako ljuba. Prelepo je!

Počasi se odpravim v dolino, v koči popijem kavo in si privoščim nekaj minutni počitek na soncu. Čutim, da me bolijo mišice in se moram sama sebi smejati, ker se mi to že dolgo ni zgodilo. To je naredil sneg. Ja, nekdo mora bit kriv!

Na poti v dolino me spremljajo še zadnji sončni žarki. Sestop je težak, ker je treba paziti na vsak korak. Skale so mokre in spolzke, korenine prav tako in nekajkrat mi je zdrsnilo, da sem se komaj ujela, da nisem padla.

Prišla sem do avta in spet začutila, da mi zmanjkuje moči. Seveda, sladkor je spet 3,1 mmol/L. Sploh nisem lačna, zato si privoščim le jabolko ter se odpeljem proti domu.

Za mano je čudovita nedelja in čeprav sem bila že tolikokrat na Peci, jo vedno dojemam drugače in to je čar narave in življenja.

Lep pozdrav do prihodnjič in veliko gibanja v naravi!
Silva Grögl
Vas, 25.10.2009