TREKING OKOLI ANAPURN IN POD EVEREST

Pred leti mi je Marja Božič, znana pisateljica zdravih kuharskih knjig Božanska sladice in Škratova čarobna kuhinja, ki sta tudi zelo primerni za nas, diabetike, v svojo knjigo zapisala posvetilo: »Bolezen je zato, da nas zdravi.« Takrat sem že imela sladkorno bolezen, vendar pomena še nisem razumela. Kmalu pa mi je postajalo bolj in bolj jasno, kaj ta rek pomeni. Življenje se mi je s pojavom bolezni popolnoma spremenilo in dobilo drug pomen in veliko večje razsežnosti.

Prej sem delala tako rekoč noč in dan, pozabila na sebe, nisem živela življenja in nisem vedela, da obstaja še kaj drugega kot skrbi, služba … Nato pa kot strela z jasnega – najprej obolenje ščitnice in po nekaj letih neuspešnega zdravljenja s tabletami tudi operacija. Nato še isto leto sladkorna bolezen in stiska, skrb, nemoč in depresija. To je bilo leto, ki ga ne bom nikoli pozabila in si ga tudi nikoli več ne želim.

Najprej zdravljenje s tabletami in dieta. Shujšala sem 18 kg in bila s 54 kg pravi bolnik. Sladkor pa kar ni hotel v meje normale in sledil je insulin in nov način življenja.

Začela sem hoditi – vsak dan. Najprej samo nekaj kilometrov na dan, nato pa so me potegnile planine in višje gore. Najprej Slovenija, nato pa počasi tudi sosednje države in lani prvič Himalaja. Čudovito in nepopisno lepo. Planine so me tako očarale, da sem vsak dan komaj čakala trenutka, ko sem vzela v roke palice, obula pohodniške čevlje in jo mahnila čez drn in strn. Prve dni sem imela pogoste hipe, ker si nisem znala izračunati, koliko inzulina in hrane potrebujem. Tudi ta problem sem rešila in se podala še višje. Kmalu sem začela osvajati naše dvatisočake in pri tem čutila tako zadovoljstvo, da sem še ponoči sanjala, da hodim. Narava je res nekaj izjemnega in samo prisluhniti ji je treba, pa ti odgovori na skoraj vsa vprašanja.

Le kaj sem počela toliko let, da tega nisem videla? Zakaj sem se 50 let mučila in se vrtela v začaranem krogu? Ta vprašanja so sedaj brez pomena.

Lani sem šla prvič na daljšo pot – na treking okoli Anapurn v nepalski Himalaji. Hodili smo 18 dni, začeli pri 30 stopinjah nad ničlo, na višini 640 m in po desetih dneh pristali na 5.416 m višine, na minus 25 stopinjah. Prvič po desetletjih sem spet spala v sobi z ledenimi rožami na šipah. Merilnik krvnega sladkor sem ponoči imela v topli spalni vreči, v kateri sem spala, podnevi pa ob telesu, pod majico. Inzulin sem skrbno zavijala v tople šale.

Brez večjih težav sem prehodila dolgo pot in bila neznansko srečna in ponosna nase. Skrbi so bile prve dni še prisotne, a vedno višje kot sem bila, bolj so ostajale zadaj. Na koncu je ostal samo še božansko lep občutek – ko sem poslušala škripanje snega pod nogami in ko sem zavita v topla oblačila gledala, kako zahaja sonce v Himalaji.

Nepal me je tako očaral, da sem že ob odhodu nazaj v Slovenijo razmišljala, kako bi prišla do sredstev, da bi lahko prehodila še druge dele te čudovite dežele zelenih riževih polj, nepreglednih cvetočih gozdov rododendronov, bučnih slapov, divjih rek in mogočnih himalajskih vrhov. Želja se mi je uresničila in letos sem se odpravila na pot pod Everest.

Tokrat sem imela z zdravjem več težav, vendar sem se hitro odločila za nižje predele Himalaje. Nameravala sem do baznega tabora pod Everest, a sem se na višini 4.910 m počutila izjemno slabo. Imela sem vročino, krvni sladkor pa mi je narastel na 18 mmol/L. Odločila sem se za povratek v Namche Bazar, mesto na 3.440 m, do koder vodi le pešpot in od koder je do letala dva dni hoje, do ceste pa še kakšen dan zraven.

Šele, ko sem se po nekaj urah hoje zavedla, da sem ostala sama, v popolnoma tujem kraju, s popolnim tujcem, spremljevalcem, ki me je spremljal, ko sem se ločila od ekipe, in da me ni nič strah, sem bila spet ponosna in srečna spoznala, da sem prava zmagovalka.

Končno sem spoznala, da bolezen ni ovira, da lahko z voljo in potrpljenjem premagaš vse ovire in spoznavaš nove poti, dosegaš nove cilje. Spomnila sem se besed Nejca Zaplotnika, ki je natanko pred tridesetimi leti, ko je kot prvi Slovenec stopil na Mount Everest, hodil po teh istih poteh: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«

Silva Grögl, junij 2009

Moja pot ...

Člani ekipe