Pisalo se je leto 1975, ko sem zbolel za sladkorno boleznijo.

Komaj štiri leta star fant sem se moral spopasti z boleznijo, še preden sem dobro začel odkrivati svet in verjemite mi, da v tistih časih to ni bilo lahko. Medicinski pripomočki, ki so bili na razpolago tedaj, se nikakor ne morejo primerjati s pripomočki, ki jih lahko uporabljamo danes. Takrat smo sladkor določevali v urinu, ki smo ga morali segrevati, mu dodajati reagent in opazovati spremembo barve. Injekcijske igle in steklene brizge smo uporabljali tudi po pol leta in jih seveda vsako jutro prekuhavali. Vendar pa se je tekom časa medicinska tehnologija razvila in izpopolnila, tako da smo dobili prve pene oz. svinčnike.

V času službe so bili moji sladkorji porazni, zato so se mi začele kazati posledice sladkorne bolezni na očeh in ledvicah. Takrat sem spoznal, da je zadnji čas, da se spravim v red. Stanje sem izboljšal, ko sem začel uporabljati Lantus in kratko delujoče insuline, ki so bili takrat na razpolago.

Leta 2003 pa je za sladkorno boleznijo zbolela tudi moja hčerka. Takoj se je začela zdraviti z insulinom, ki si ga je v telo dovajala preko svinčnikov. Ravno v tistem času so se začele v zdravljenje uvajati insulinske črpalke, ki naj bi po mnenju zdravnikov izboljšale zdravljenje in življenje s sladkorno boleznijo. Meni so se te črpalke zdele brez veze, saj sem menil, da lahko povsem enak rezultat dosežem s peni.

Ta moja teorija pa je trajala le leto dni, dokler ni tudi moja hčerka postala kandidatka za črpalko. Ko ji je bila črpalka odobrena, sem jo tri dni vozil v Ljubljano na predavanja in na uvajanje. Predavanja so se končala in doma smo se morali sami spopasti s to malo rečjo. Hčerka je črpalko veselo nosila in sčasoma sem sprevidel, da ta mala črpalka le ni tako slaba. Sam sem zjutraj moral vstati in si injicirati insulin, medtem ko je mala še kar spala. Pred telesno aktivnostjo si je črpalko odklopila, nekaj malega pojedla in šla na sprehod. Sam sem uporabljal dolgo delujoči insulin, ki ga pred sprehodom nisem mogel kar 'odklopiti' in če je bil sprehod dolg in je insulin pač delal svoje, sem bil v težavah. Pri njej teh težav ni bilo. Tako sem ugotovil, da bi mi črpalka največ pomagala ravno pri športu in dva meseca po tem, ko smo se srečali s hčerkino črpalko, sem začel z akcijo za pridobitev lastne črpalke. Poklical sem svojo zdravnico dr. Bratino, če bi me hotela priklopiti na črpalko in podjetje Zaloker & Zaloker za edukacijo. Priskrbel sem si tudi nekaj denarja, ker sem takrat pač črpalko moral kupiti sam. Tako je prišel dan, ko sem dobil svojo črpalko.

Moram povedati, da se mi po vseh letih, odkar imam diabetes, zdi ta naprava velik korak naprej pri vodenju sladkorne bolezni, saj se mi prvič uresničuje želja, da imam jaz pod kontrolo insulin in ne on mene. Do sedaj sem se vedno jaz moral prilagajati hipam in visokim sladkorjem, s to napravico pa se je to končalo. Sedaj sem svoboden in uživam življenje. Ko grem kolesarit, jo izklopim, ko kaj več pojem, si dodam malo več insulina, 'cukri' pa so vedno zelo, zelo lepi. Lahko se pohvalim, da odkar imam to malo napravo, HbA1c še ni bil višji od 5,9 %. Pa naj kdo reče, da ta mašinca ne pomaga.

Roman Tajnšek